Prvotni namen te knjige naj bi bil predvsem odgovor na vprašanje mnogih potomcev številnih Slovencev v zdomstvu: zakaj so njihovi predniki leta 1945 zapustili rodno domovino? V njihovem primeru namreč ni šlo za ekonomsko emigracijo, torej ne, kot se pravi slovensko: s trebuhom za kruhom. Odgovor na zastavljeno vprašanje je sila kratek: rešiti si življenje! Ali natančneje: zaradi prevzema oblasti v Sloveniji po komunistični partiji, ki je po napadu nacistične Nemčije na bivšo Sovjetsko zvezo pod krinko tim. narodnoosvobodilne vojne izvajala svojo že pred vojno načrtovano revolucijo.
Seveda je to trditev treba utemeljiti s čim bolj predmetnim (objektivnim) popisom dejstev.
S tako predstavitvijo je mogoče zadostiti še drugemu namenu knjige: možnosti, da bi se tudi člani drugih narodnosti seznanili s tem, kaj se je dogajalo v Sloveniji med 2. svetovno vojno in po njej.
Tema dvema namenoma je treba dodati še tretjega: kaj se je zgodilo s slovenskimi povojnimi begunci; kam se je razpršila glavnina slovenskih povojnih beguncev, kje se je naselila in ustalila; kako so se privajali na življenje v novi domovini; in kako večina nikoli ni pozabila na svojo rojstno domovino. Zato poročilo zajema kratek popis umika na tuje, tim. vetrinjsko tragedijo, življenje in delovanje v prvih povojnih letih v begunskih taboriščih, razpršitev po vsem zahodnem svetu in dosedanje življenje teh bivših beguncev v njihovem dvojnem svojstvu: v stanju izseljencev in istočasno kot članov politične emigracije, ki je vedno delovala za svobodno Slovenijo, v zadnjih desetletjih pa skoraj soglasno tudi za samostojno državo Slovenijo.
Res imamo sedaj na voljo že veliko znanstvenih del s celotno tematiko, ali krajših razprav, ki se omejujejo na ožje področje oz. na del celotne tematike. Vendar večina teh del še ni prevedena ne v angleščino ne v španščino, to se pravi, v jezika večine potomcev tistih, ki so se leta 1945 morali umakniti iz domovine. V tem spisu tudi ne gre za zgodbo posameznih, sedaj še preživelih beguncev, ali predvsem za pripovedi (“oral history”) nekaterih izseljencev, kot v pomembni knjigi “Slovenia 1945 - Memories of Death and Survival after World War II”, ki sta jo spisala Corsellis-Ferrar (gl. Vire). V pričujočem spisu potemtakem ne gre za dosežke kakega izvirnega raziskovanja po raznih arhivih in knjižnicah in še manj za nova zgodovinska odkritja. Gre samo za sorazmerno zelo kratek zapis, sestavljen na podlagi v Virih navedenih del.
Zaradi pravkar povedanega je razumljivo, da je popis neke vrste povzetek najrazličnejših del, in da se zato v popisu more zaslediti odražanje teh del. Na njih dejansko temelji resničnost in dokazljivost popisa.
Treba pa je poudariti, da skuša knjiga popisati dogodke tako, kot so se dogajali, to se pravi, predmetno (objektivno). To pa nikakor ne pomeni, da bi morala biti nepristranska (imparcialna): resničen in resnicoljuben prikaz dogodkov nujno odraža samo dejstva, ne njihovih najrazličnejših razlag. Zakaj zgodovinska dejstva so enkratna, najsibodo izjave ali dejanja: ni dveh resnic ali več! Možno pa je več razlag: toda samo ena se približuje resničnosti in s tem resnici!
Iz avtorjev, ki jih uporabljam, naj bi bila razvidna objektivnost popisa: od tim. režimskih zgodovinarjev (Saje, Mikuž, Pleterski, Šnuderl idr.) do “ protirevolucionarnih” (Martinc Debeljak, Kos-Jeločnik, F. Grum-S. Pleško, J. Grum idr.); od strokovnih domovinskih zgodovinarjev (nekateri iz knjige “Temna stran meseca” pa Godeša, Mlakar, Griesser-Pečar, Šturm idr.) do nekdanjih pripadnikov OF oz. KPS, (Bajt, Svetina, Vode itn.), katerih je zadnje čase vedno več.
Z upoštevanjem na morebitne bralce ni bila izbrana samo vsebina, ampak tudi sestava knjige, predstavljanje posameznih poglavij in ne nazadnje način zapisa.

Jože Rant