JOŽE RANT
J ože Rant se je rodil v Kranju 16. februarja 1931, kjer je končal osnovno šolo, nato pa obiskoval tim. “Hauptschule, vsako leto pa je delal dopolnilne izpite na gimnaziji v Celovcu. Potem ko se je leta 1948 s starši naselil v Argentini, je dokončal srednjo šolo.Vstopil je v slovensko semenišče, kjer je bil ordiniran leta 1956.
Najbolj se je posvečal pouku v katoliških srednjih šolah in v dveh je bil tudi njihov prvi rektor-ustanovitelj.
Predaval je moralko na katehetskem semenišču v Moronu, za kar je spisal več priročnikov. Bil je tudi svetovalec pri Pokrajinskem odboru katoliških šol, prosinodalni eksanimator, asistent katoliških zdravnikov v škofiji Morón idr. Medtem je leta 1961 promoviral za dr. teologije na univerzi del Salvador (mentor p. José Adúriz SJ; teza o argentinskem filozofu dr. Víctorju Massuh-u (Nanovo odkrito “Sveto”)
Leta 1965 je prvič zaprosil za redukcijo v laiški stan, drugič pa leta 1975, kar je končno dobil leta 1976. Od leta 1975 do upokojitve leta 1995 je predaval kot docent za humanistične vede na Pokrajinskih fakultetah Avellaneda in Buenos Aires, kjer je po natečaju leta 1985 dosegel stopnjo rednega naslovega profesorja. Do upokojitve leta 1995 je bil tudi ravnatelj stolice v Avellanedi in ravnatelj hum. področja v Buenos Airesu. Za slušatelje sta obe fakulteti izdali nad 30 njegovih priročnikov. Medtem je spisal tudi več filozofskih razprav v španščini.
Leta 1991 je na univerzi del Salvador pod mentorstvom p. Ismaela Quilesa SJ promoviral za doktorja filozofije (teza: Prispevki k latinskoameriški antropologiji, začenši s tehniko). Od leta 1975 do 1995 je bil zaposlen tudi na rektoratu Državne tehnološke univerze, kjer je po natečaju dosegel mesto ravnatelja za pouk. Po daljši oddaljitvi od delovanja v slovenski skupnosti (od leta 1963), je na povabilo tedanjega urednika Meddobja Andreja Rota, leta 1987 spet začel pisati v slovenščini. V tej reviji je izšlo nad 20 njegovih filozofskih spisov, več recenzij o novih knjigah ipd. Ker država ni marala plačevati raziskovanja o znanstvenem izrazoslovju, je odstopil kot predsednik tega odbora in prosil za upokojitev. Zaradi tega je sprejel delo z Zbornikom Zedinjene Slovenije ob 50-letnici tega krovnega društva Slovencev v Argentini (izšel 1998 z nad 800 stranmi). Nato je iz dopisovanja njegovega najstarejšega brata Pavleta z mentorsko pomočjo nekoga ne-imenovanega, napisal in izdal knjigo “Pavle Rant: ´To sem bil´. Prispevki k zgodovini slovenske politične emigracije, Bs. As. 2003”. Kljub temu, da poklicu ni zgodovinar, je na povabilo nekdanjih sošolcev na begunski gimnaziji v Avstriji že od leta 2004 pripravljal to knjigo, daleč od (vseh?) še dosegljivih virov. Kljub temu zaupa, da bo pričujoče delo pomagalo razširiti bržkone še preozko slovensko obzorje.