Prvi prebivalci
Današnje ozemlje Slovenije je bilo naseljeno že v paleolitiku. Najstarejši dokaz je Potočka jama na Olševi v Savinjski dolini, najznamenitejša najdba iz bivališča v tej jami pa je koščena igla. Naluknjano kost iz podzemske jame Divja baba imajo za najstarejšo piščal v Evropi. Svojevrstno kulturo so imele tim. mostiščarske naselbine na Ljubljanskem barju. V plitvo jezero so bili zabiti koli, na njih pa so bile postavljene hiše. Drevaki (iz hlodov izdolbeni čolni) so jim rabili za lov, druženje in obrambo. Na robu Ljubljanskega barja so leta 2003 odkrili najstarejše leseno kolo na svetu, ki naj bi nastalo med letom 3.350 in 3.199 pr.Kr. Bolj pogoste so najdbe iz bronaste in železne (halštatske) dobe. Vaška situla, bronasta vedrica iz Vač, priča o grobu pomembnega viteza. Iz halštatske dobe so še knežji grobovi v Novem mestu, izkopanine v Posočju in gradišča nad Virom pri Stični. V 3. stol. pred Kristusom so prebivalce s halštatsko kulturo podjarmila keltska plemena. Kelti sicer nikoli niso ustanovili svoje države. Noriško kraljestvo s sedežem na Gosposvetskem polju je bila dejansko plemiška država. Kelti so prekašali vsa druga plemena v kovanju železa, kar jim je omogočilo ustvariti močno vojsko z vitezi v oklepih in s čeladami. V naše kraje so prinesli svojo grobno kulturo, dolge meče, mnogo različnega nakita in tudi svoj magični “nadnaravni ” svet. V naslednjih 500 letih so Rimljani pustili močne sledi v Sloveniji. Ob rimskih poteh so se razvila prva mesta, ki so se ohranila vse do zdaj: Emona (Ljubljana), Celeia (Celje), Poetovia (Ptuj) in še več drugih. Dejansko je rimska zgodovina na Slovenskem postala zgodovina naših mest. Temu je seveda pripomoglo cvetoče gospodarstvo, stabilnost oblasti in zgraditev cestnega omrežja. Nekropole v Šempetru v Savinjski dolini dajejo slutiti, da so tam živeli premožnejši Rimljani, ljubitelji udobnosti pa tudi umetnosti. V skladu z glavno podmeno o naselitvi, so v 6. stoletju po Kr. te rimske poti uporabljala slovanska plemena za osvojitev slovenskega ozemlja.
“Na sončni strani Alp”
Današnja Republika Slovenija meji na severu na Avstrijo, na zahodu na Italijo in na 46,6 km Jadranskega morja, na jugu in vzhodu na Hrvaško, na severovzhodu pa na Madžarsko. Celotna celinska površina države zavzema 20.273 km2. Leta 2004 dokončana avtocesta Maribor- Koper, ki v diagonali prečka skoraj vso Slovenijo od severovzhoda do jugozahoda, ima v celem 233 km, medtem ko je diagonala od severozahoda do jugovzhoda (od Jesenic do hrvaške meje) dolga samo 205 km. To “deželo na prisojni strani Alp” pogosto imenujejo “zeleni zaklad Evrope”, ker gozdovi presegajo nad 50 % njene površine. Za pesnike in pisatelje je Slovenija “prstan Evropin” (Valentin Vodnik), “podoba raja” (France Prešeren), “raj pod Triglavom” in “z obema rokama od Boga blagoslovljena zemlja, kjer bodo živeli veseli ljudje” (Ivan Cankar), a tudi “školjka, ki v morskem se dnu razbolela je – v biser je stisnila vso svojo bol” (Oton Župančič). Na tako majhnem prostoru se stekajo štirje različni rodovi in kulture: slovanska, germanska, romanska in turško-tatarska (madžarska). Je pokrajina, na katere mejah se govori v štirih jezikih. Je sicer pretežno katoliška dežela z majhnimi občestvi luteranov in kalvincev, judov in zadnje čase tudi muslimanov. Je tudi nekaj naselbin Romov. Nekaj odstotkov prebivalstva se prišteva ne-vernim, agnostikom ali skeptikom; predvsem kot dediščina komunističnega režima je tudi nekaj antiteistov.
Slovenija ima pod zemljepisnim vidikom štiri različne svetove: alpskega, dinarskega, panonskega in primorskega. Najvišja gora Triglav (2.864 m) in znani ledeniški jezeri Bled in Bohinj so v alpskem svetu, v katerem 28 vrhov presega 2.500 m višine. V tem svetu je tudi največji slap v Sloveniji, Čedca na Jezerskem (130 m). V dinarskem, južnovzhodnem predelu je največja vodna površina kraško presihajoče Cerkniško jezero in tamkaj so tudi slovite podzemske jame; v celem jih je nad 6.500, od katerih je najbolj znana Postojnska, medtem ko je Škocjanska edina slovenska naravna znamenitost, ki jo je UNESCO dala na seznam svetovnih dediščin. Del tega sveta je Kočevski rog, kjer je še vidna podoba pragozda. Na severo-vzhodu prehaja hribovje v prostrano ogrsko stepo, v rodovitni panonski svet, ki ima ob robu 16 urejenih zdravilišč (terme Čatež) in mineralne vrelce (Radenci, Rogaška Slatina). Na zahodu se razteza primorski svet s svojimi značilnostmi: podnebje, posebnosti hiš in naselbin, drugačna drevesa in sadje. Končava se na severnojadranski obali in njenih obmorskih mestih.
Ti štirje svetovi imajo tudi vsak svoje podnebje: gorsko, srednjeevropsko celinsko, panonsko in sredozemsko obmorsko. V nekaj urah se lahko pride od še nedavno večnega ledenika na Triglavu do obmorskega kopališča, saj je med njima v zračni črti komaj 120 km. V Sloveniji se prevesi tudi zemlja in ustvarja razvodnice: Soča na zahodu teče v Jadransko morje, vse ostale reke – predvsem Drava in Sava – pa so pritok Donave na njenem teku v Črno morje.
Slovenija ima različno floro (npr., alpsko planiko, očnico) in favno: kozoroge, jelene, medvede, divje prašiče, celo še volkove, pa svetovno znano slepo podzemsko “človeško ribico”.1 V Sloveniji lahko najdete višinske pašnike, vinske gorice ali pa sredozemske vrtače s palmami in južnim sadjem.
Od morja do glavnega mesta, Ljubljane, je samo 75 km zračne črte, do drugega najvažnejšega mesta na severu, Maribora, pa samo nekaj nad 150 km. S Triglava se lahko s prostim očesom zajame skoraj ves obseg slovenske domovine: od morja do štajerskih goric. Ker je ozemlje pretežno hribovito, je Slovenija posejana z griči in skoraj na vsakem stoji četudi majhna cerkvica; pred kratkim so jih našteli 2.800, torej po ena na vsakih 710 sedanjih prebivalcev! Deželo krasi veliko gradov. Ohranjenih je mnogo sledov venetske, keltske, romanske in staroslovanske poselitve. Številna naselja (180 z manj kakor 2.000 prebivalci, okrog 80 majhnih mest, 12 z več kot 12.000 prebivalci) so okusno raztresena po pokrajini. Večina mest je majhnih. Še glavno mesto, Ljubljana, ima samo okrog 300 tisoč prebivalcev, in je zaradi tega med najmanjšimi prestolnicami v Evropi.
Slovenija je tudi zemlja prehodov. Čez njo so vodile vse predrimske ceste (npr., jantarska na Baltik) in rimske preko že Rimljanom poznane Ljubljanske kotline (ali vrat) na Balkan in v Srednjo Evropo. Tod so se valile tudi barbarske horde v Italijo (Huni, Gotje). Čez slovenske Alpe sta šla Cezar (zato Julijske Alpe) in Napoleon. V Sloveniji se stikajo vse železniške “prečnice” (transverzalke) iz zahoda na vzhod in na sever ter obratno: Trst-Beljak-Dunaj; Trst- Gorica-Jesenice-Ture; Trst-Zidani most-Dunaj-Varšava; slavni “Orient-Ekspres” London-Pariz- Ljubljana-Beograd-Istanbul. Sedaj zunaj Slovenije, a tik ob njej je Trst, italijanski enklave na slovenski zemlji, pristanišče Srednje Evrope, h kateremu so vedno težili Italijani in Nemci. Skozi Slovenijo je šla nekdaj vsa trgovina Srednje Evrope na Balkan, iz Balkana pa v Trst, nekoč največje “srednjeevropsko pristanišče držav brez morja” (Avstrija, Češka, Madžarska), in ki ga zdaj skuša prevzeti slovenski Koper.
Slovenija ima razvito lesno industrijo, katere izdelki so predvsem oprava in lesenina. Opuščeno je izkoriščanje skoraj vseh rudnikov, med njimi živega srebra v Idriji. Ima pa pomembno kovinarstvo in jeklarstvo. Prav tako izdeluje in izvaža avtomobile, tovornjake, motorna kolesa, hladilnike in druge hišne električne aparate, telefonske aparate in centrale ter računalnike. Ohranjajo se tudi znamenite obrti (vezenine, pletenine, tkanine; leseni izdelki idr.).
Svetovno znana je konjušnica in jahalna šola Lipica. Eden izmed glavnih prihodkov je zelo razvit turizem, ki ga omogoča zadostna in usodobljena podgradnja ter usposobljeno osebje. Povprečni letni kosmati prihodek na osebo je bil sredi leta 2005 okrog 10.100 evrov.
Naseljevanje in prve države
Slovenci niso imeli ne svojih kraljev ne slavnih vojskovodij ne bogatih gradov. Slovenska zgodovina je zgodovina preprostega prebivalstva, majhnega naroda, o čigar usodi so vedno odločali drugi. Zato dogodki v Sloveniji niso imeli kakega posebnega vpliva na evropski kulturni prostor, toda Slovenci so vedno bili del tega prostora. To sicer maloštevilno ljudstvo pa je dokazalo svojo trdoživost z izoblikovanjem svoje identitete in s tem se je kmalu razvilo v narod, in to kljub fevdalni podvrženosti v srednjem veku in kljub skoraj izključni podvrženosti Habsburžanom po letu 1500 v osrednjih pokrajinah, ob morju pa Benetkam.
Mogli bi torej reči, da so tudi Slovenci “ostanek” v svetopisemskem pomenu: ker so skoraj edini ohranili v svojem imenu prvotno ime Starih Slovanov; ker je današnje jezikovno ozemlje, kaj šele slovenska država, samo še odlomek nekdanjega ozemlja, saj je bilo nekdanje slovensko ozemlje približno trikrat večje od današnjega. Ko so se Longobardi, naseljeni v ogrski nižini, na velikonočni ponedeljek leta 568 dvignili, da gredo v Italijo, s katero so mejili na Soči, so se pogodili z Obri in Sloveni, da ti zasedejo njihove kraje, ki “ostanejo v njih večni lasti, če se v dveh stoletjih ne vrnejo”. Longobardi se niso vrnili, a iz obrsko-slovenske skupnosti so se začeli premikati proti zahodu samo Slovenci, ki so posedli longobardske kraje, potem pa šli po dolinah na sever čez Donavo in do Dunaja.
O izvoru Slovencev je v zadnjem stoletju nastalo več podmen. Vendar je še sedaj najbolj splošno mnenje med slovenskimi zgodovinarji, da so Slovenci prišli iz Zakarpatov. Z naselitvijo na Vzhodnih Alpah se sicer še ni začela niti slovenska zgodovina niti zgodovina Slovencev. Toda zgodovinski pomen naselitve je v tem, da je dala ozemlju, na katerem danes živijo Slovenci, tisto jezikovno istovetnost, ki jo ima to območje še danes, čeravno je zelo okrnjeno.
Naseljevanje Slovanov se je izvedlo predvsem v zadnjih desetletjih 6.st., končalo pa se je v začetku 9. st.
Današnji vzhodnotirolski in koroški prostor se je konec 6. st. že imenoval dežela Slovanov. Tamkajšnji Slovenci so imeli svojega lastnega kneza Valuka in živeli v posebni slovanski krajini (“Marca Vinedorum”), a so bili pod gospostvom Avarov, ki so leta 595 premagali Bavarce. To avarsko področje je segalo na zahodu do sedanje severne Italije, središče pa je imelo v Panonski ravnini. Avarsko nasilje je okoli leta 623 sprožilo upor slovanskih plemen severno od Donave, katerim je stopil na čelo frankovski trgovec Samo, ki je postal poglavar prve znane slovanske države s težiščem na češkem in moravskem ozemlju, ki pa je na jugu segala do Karavank. Po neuspelem avarskem obleganju Carigrada, ki je za 4 desetletja oslabilo njihovo moč, so se Samovi zvezi pridružili Slovani na ozemlju kasnejše Karantanije. Po Samovi smrti (658) so Avari obnovili svojo oblast nad večjim delom slovanske srednje Evrope, ne pa nad Valukovimi Slovani.
Karantanija (ali Korotan) je ohranila samostojnost skoraj do srede 8. st. Karantanci s tedanjim knezom Borutom so bili življenjsko ogroženi od Avarov in zato so l. 743 prosili za pomoč Bavarce. Ti so jim res pomagali premagati Avare, a so podvrgli Karantance oblasti frankovskih kraljev. Za karantansko zvestobo so jamčili talci, med njimi Borutov sin Gorazd in nečak Hotimir, ki sta bila odpeljana na Bavarsko, kjer sta sprejela krščansko vero.
Karantanci so do leta 820 imeli neke vrste posredno demokracijo, v kateri so tim. kosezi volili svojega kneza, katerega so potem slovesno ustoličili na Knežjem kamnu, ki je stal na polju pred cerkvijo Gospe Svete v Krki (sedaj Maria Saal, Avstrija). Eden kosezov je v kmečki obleki sedel na podstavku nekdanjega rimskega stebra in spraševal ljudstvo o knezu: ali bo pravičen sodnik? ali išče blagor domovine? ali je svobodnega stanu? ali bo varoval vdove in sirote? Ljudstvo je pritrdilno odgovarjalo na vprašanja. Potem ko je izvoljeni knez obljubil, da bo vse to izpolnjeval, je izročil kmetu-kosezu bika in kobilo, ki ju je privedel s seboj kot odkup za pravico do oblasti. Kmet je nato sestopil s kamna, ljudstvo pa se je zgrnilo okrog kneza in ga peljalo trikrat okrog prestola pojoč pesem: “Čast in slava bodi Bogu Vsemogočnemu, ki je ustvaril nebo in zemljo in dal naši deželi kneza in gospoda po naši volji. Kyrie eleison…” Zadnji ustoličeni knez oz. vojvoda, in to v slovenščini, je bil Habsburžan Ernest Železni, l. 1414. V tej predfevdalni organizaciji “smemo gledati najstarejšo pravno slovensko državno tvorbo sploh, kar jih poznamo po virih” (B. Grafenauer).7 Pravna vsebina tega umeščanja ob knežjem kamnu na Gosposvetskem polju izvira še iz poganskih časov. Kasneje so dodali še obred pred vojvodskim prestolom, ki pa je nemškega in fevdalnega izvora. Toda ta staroslovenska demokracija je prešla v osnovno misel svetovnih demokracij: ljudstvo daje oblast vladarjem!8 Knez Pribina je od nemškega kralja dobil leta 838 v upravo del Dolnje Panonije, ob izlivu reke Zale v Blatno jezero. Do svoje smrti (861) je podpiral pri pokristjanjevanju salzburško nadškofijo. Na prošnjo moravskega kneza Rastislava je leta 863 bizantinski cesar Mihael III. poslal brata Konstantina (Cirila) in Metoda za misijonarja Slovanov. Papež Hadrijan II. je hotel urediti panonske cerkvene razmere, za kar je moral dobiti zagotovilo od Pribinovega naslednika, kneza Koclja, da bo podpiral samostojno uredbo s slovanskim bogoslužjem. Kocelj je res pretrgal z nemškimi duhovniki in uvedel slovansko bogoslužje. Metod je postal nadškof za Veliko Moravsko in Dolnjo Panonijo. Po spravi moravskega kneza Svetopolka z Nemci, leta 874, so se Nemci polastili Dolnje Panonije in odstranili kneza Koclja, s čimer je prenehala zadnja neodvisna slovenska kneževina. Kocljeva zasluga je bila v tem, da je “rešil v odločilnem trenutku po smrti sv. Cirila in Metoda slovansko knjižno in versko delo; rešil je neprecenljivo njuno duhovno dediščino.”(prof. Grivec).