Današnje ozemlje Slovenije je bilo naseljeno že v paleolitiku. Najstarejši dokaz je Potočka jama na Olševi v Savinjski dolini, najznamenitejša najdba iz bivališča v tej jami pa je koščena igla. Naluknjano kost iz podzemske jame Divja baba imajo za najstarejšo piščal v Evropi. Svojevrstno kulturo so imele tim. mostiščarske naselbine na Ljubljanskem barju. V plitvo jezero so bili zabiti koli, na njih pa so bile postavljene hiše. Drevaki (iz hlodov izdolbeni čolni) so jim rabili za lov, druženje in obrambo. Na robu Ljubljanskega barja so leta 2003 odkrili najstarejše leseno kolo na svetu, ki naj bi nastalo med letom 3.350 in 3.199 pr.Kr. Bolj pogoste so najdbe iz bronaste in železne (halštatske) dobe. Vaška situla, bronasta vedrica iz Vač, priča o grobu pomembnega viteza. Iz halštatske dobe so še knežji grobovi v Novem mestu, izkopanine v Posočju in gradišča nad Virom pri Stični. V 3. stol. pred Kristusom so prebivalce s halštatsko kulturo podjarmila keltska plemena. Kelti sicer nikoli niso ustanovili svoje države. Noriško kraljestvo s sedežem na Gosposvetskem polju je bila dejansko plemiška država. Kelti so prekašali vsa druga plemena v kovanju železa, kar jim je omogočilo ustvariti močno vojsko z vitezi v oklepih in s čeladami. V naše kraje so prinesli svojo grobno kulturo, dolge meče, mnogo različnega nakita in tudi svoj magični “nadnaravni ” svet. V naslednjih 500 letih so Rimljani pustili močne sledi v Sloveniji. Ob rimskih poteh so se razvila prva mesta, ki so se ohranila vse do zdaj: Emona (Ljubljana), Celeia (Celje), Poetovia (Ptuj) in še več drugih. Dejansko je rimska zgodovina na Slovenskem postala zgodovina naših mest. Temu je seveda pripomoglo cvetoče gospodarstvo, stabilnost oblasti in zgraditev cestnega omrežja. Nekropole v Šempetru v Savinjski dolini dajejo slutiti, da so tam živeli premožnejši Rimljani, ljubitelji udobnosti pa tudi umetnosti. V skladu z glavno podmeno o naselitvi, so v 6. stoletju po Kr. te rimske poti uporabljala slovanska plemena za osvojitev slovenskega ozemlja.
